Tomaž Penko - fotografija, oblikovanje

Fotografski natečaj »Divji opraševalci«

V okviru projekta Brenčimo s kolesom pripravljamo fotografski natečaj Divji opraševalci, s katerim želimo skozi fotografijo opozoriti na pogosto spregledane, vendar izjemno pomembne prebivalce našega okolja.

Divji opraševalci, med katere sodijo čmrlji, divje čebele, metulji, muhe trepetavke in številne druge žuželke, imajo pomembno vlogo pri ohranjanju naravnega ravnovesja in biotske raznovrstnosti. S fotografskim natečajem želimo spodbuditi opazovanje narave, ustvarjalnost ter boljše razumevanje sobivanja človeka in naravnega okolja.

Na natečaju lahko sodelujejo ljubiteljski in profesionalni fotografi. Fotografije je mogoče prijaviti v dveh razpisanih temah.

Prva tema nosi naslov Divji opraševalci v akciji – ujemi nevidne junake narave. Namenjena je fotografijam divjih opraševalcev v njihovem naravnem okolju. To so lahko posnetki opraševanja, gibanja med cvetovi, hranjenja, počivanja ali drugi zanimivi trenutki, ki prikazujejo njihovo življenje in pomen za ekosistem.

Druga tema, Narava in človek v ravnovesju – skupaj za prihodnost, je nekoliko širša. Fotografije lahko prikazujejo sobivanje človeka in narave, trajnostne načine življenja, raziskovanje in doživljanje narave, pa tudi pozitivne ali negativne vplive človekovih dejavnosti na okolje in biotsko raznovrstnost.

Vsak sodelujoči lahko odda največ tri fotografije za posamezno temo. Fotografije morajo biti avtorsko delo prijavitelja, dovoljena pa je običajna fotografska obdelava, kot so prilagoditev svetlobe, kontrasta, barv, ostrine in izreza. Kreacije, ustvarjene s programi umetne inteligence.

Rok za oddajo fotografij je nedelja, 13. septembra 2026, do 23.55. Prispela dela bo pregledala in ocenila strokovna komisija v sestavi Tomaž Penko, dr. Petra Draškovič Pelc in Stojan Spetič.

V vsaki razpisani temi bodo izbrane in nagrajene tri najboljše fotografije. Izbrana dela bodo predstavljena na digitalni razstavi ter objavljena na spletnih straneh in družbenih omrežjih organizatorja in partnerjev projekta. Rezultati natečaja bodo objavljeni 27. septembra 2026.

Vabljeni, da se s fotoaparatom ali telefonom odpravite v naravo, opazujete dogajanje okoli sebe in v fotografijo ujamete drobne trenutke, ki jih med vsakdanjim hitenjem pogosto spregledamo.

Celoten razpis, podrobni pogoji sodelovanja, način oddaje fotografij in prijavnica so dostopni na spodnji povezavi.

Razstava Oskarja Cergola skozi objektiv

Ob obisku razstave Oskarja Cergola v galeriji Zavarovalnice Triglav v Postojni sem imel občutek, da ne spremljam zgolj kulturnega dogodka, temveč zgodbo, ki se odvija na več nivojih. Na eni strani umetnost na stenah, na drugi strani ljudje, ki jo opazujejo, in nekje vmes – trenutki, ki jih lahko ujame le fotografija. 

Prostor se je hitro napolnil. Obiskovalci so se zbrali okoli osrednjega dela galerije, kjer sta glasba in govor ustvarila prijetno, skoraj intimno vzdušje. Takšni dogodki so fotografu vedno zanimivi, ker se v istem prostoru prepletajo različne situacije – od širokih prizorov, ki pokažejo celotno dogajanje, do drobnih, skoraj neopaznih trenutkov, ki nosijo največjo težo. 

Že prvi pogled z višje perspektive je razkril dinamiko prostora. Ljudje so oblikovali naraven krog okoli nastopajočih, svetloba se je odbijala od tal, linije prostora pa so vodile pogled proti središču dogajanja. Takšni kadri niso le dokumentarni – pomagajo razumeti kontekst. Gledalcu povedo, kje smo, kaj se dogaja in kakšno energijo nosi prostor. 

A prava zgodba se je razkrila šele v bližini. 

Med vsemi prizori je najbolj izstopal trenutek, ko sem Oskarja Cergola fotografiral ob eni izmed njegovih slik. Ni šlo za klasičen portret. Šlo je za trenutek, kjer se umetnik in njegovo delo združita v eno samo vizualno pripoved. Njegov izraz je bil miren, nekoliko zadržan, a hkrati topel. V ozadju pa slika – motiv narave, svetloba in barve, ki so ustvarjale kontrast, a hkrati dopolnjevale celoto. 

Pri takšnem portretu tehnika ne sme prevladati, mora pa delovati brezhibno. Fokus na očeh, rahlo zamegljeno ozadje in uravnotežena svetloba so tisti elementi, ki omogočijo, da fotografija deluje naravno. Prav ostrina in natančen fokus sta ključna, saj brez tega fotografija izgubi svojo moč in prepričljivost. V tem primeru je bilo pomembno, da ostane pozornost na človeku, medtem ko okolje le nežno podpira zgodbo.

Poseben izziv je bila svetloba. Notranji prostori, kot je ta, vedno ponujajo mešanico različnih virov – topla umetna svetloba, ambientalni poudarki in odsevi. Namesto agresivnega poseganja z bliskavico sem se odločil ohraniti čim več naravne atmosfere prostora. Tak pristop pogosto zahteva več potrpežljivosti, vendar omogoča bolj avtentičen rezultat, kjer fotografija ne izgleda “osvetljena”, temveč doživeta. 

Dogodek je skozi večer ponujal številne drobne prizore – aplavz ob zaključku, iskren nasmeh ob predaji cvetja, kratke pogovore med obiskovalci. To so trenutki, ki jih ni mogoče režirati. Lahko jih le opaziš in ujameš. In prav ti trenutki pogosto nosijo največjo vrednost, saj dopolnjujejo širšo zgodbo dogodka. 

Ko danes pogledam fotografije, vidim več kot le razstavo. Vidim odnos med umetnikom in njegovim delom, med prostorom in ljudmi, med svetlobo in trenutkom. In prav v tem je čar fotografije dogodkov – da iz množice prizorov izlušči tistega, ki ostane. 

Na koncu ne ostane le dokumentacija večera, temveč vizualna pripoved. Ena fotografija, en pogled, en trenutek – ki pove več, kot bi lahko povedale besede.