Tomaž Penko - fotografija, oblikovanje

Razstava Oskarja Cergola skozi objektiv

Razstava Oskarja Cergola skozi objektiv

Ob obisku razstave Oskarja Cergola v galeriji Zavarovalnice Triglav v Postojni sem imel občutek, da ne spremljam zgolj kulturnega dogodka, temveč zgodbo, ki se odvija na več nivojih. Na eni strani umetnost na stenah, na drugi strani ljudje, ki jo opazujejo, in nekje vmes – trenutki, ki jih lahko ujame le fotografija. 

Prostor se je hitro napolnil. Obiskovalci so se zbrali okoli osrednjega dela galerije, kjer sta glasba in govor ustvarila prijetno, skoraj intimno vzdušje. Takšni dogodki so fotografu vedno zanimivi, ker se v istem prostoru prepletajo različne situacije – od širokih prizorov, ki pokažejo celotno dogajanje, do drobnih, skoraj neopaznih trenutkov, ki nosijo največjo težo. 

Že prvi pogled z višje perspektive je razkril dinamiko prostora. Ljudje so oblikovali naraven krog okoli nastopajočih, svetloba se je odbijala od tal, linije prostora pa so vodile pogled proti središču dogajanja. Takšni kadri niso le dokumentarni – pomagajo razumeti kontekst. Gledalcu povedo, kje smo, kaj se dogaja in kakšno energijo nosi prostor. 

A prava zgodba se je razkrila šele v bližini. 

Med vsemi prizori je najbolj izstopal trenutek, ko sem Oskarja Cergola fotografiral ob eni izmed njegovih slik. Ni šlo za klasičen portret. Šlo je za trenutek, kjer se umetnik in njegovo delo združita v eno samo vizualno pripoved. Njegov izraz je bil miren, nekoliko zadržan, a hkrati topel. V ozadju pa slika – motiv narave, svetloba in barve, ki so ustvarjale kontrast, a hkrati dopolnjevale celoto. 

Pri takšnem portretu tehnika ne sme prevladati, mora pa delovati brezhibno. Fokus na očeh, rahlo zamegljeno ozadje in uravnotežena svetloba so tisti elementi, ki omogočijo, da fotografija deluje naravno. Prav ostrina in natančen fokus sta ključna, saj brez tega fotografija izgubi svojo moč in prepričljivost. V tem primeru je bilo pomembno, da ostane pozornost na človeku, medtem ko okolje le nežno podpira zgodbo.

Poseben izziv je bila svetloba. Notranji prostori, kot je ta, vedno ponujajo mešanico različnih virov – topla umetna svetloba, ambientalni poudarki in odsevi. Namesto agresivnega poseganja z bliskavico sem se odločil ohraniti čim več naravne atmosfere prostora. Tak pristop pogosto zahteva več potrpežljivosti, vendar omogoča bolj avtentičen rezultat, kjer fotografija ne izgleda “osvetljena”, temveč doživeta

Dogodek je skozi večer ponujal številne drobne prizore – aplavz ob zaključku, iskren nasmeh ob predaji cvetja, kratke pogovore med obiskovalci. To so trenutki, ki jih ni mogoče režirati. Lahko jih le opaziš in ujameš. In prav ti trenutki pogosto nosijo največjo vrednost, saj dopolnjujejo širšo zgodbo dogodka. 

Ko danes pogledam fotografije, vidim več kot le razstavo. Vidim odnos med umetnikom in njegovim delom, med prostorom in ljudmi, med svetlobo in trenutkom. In prav v tem je čar fotografije dogodkov – da iz množice prizorov izlušči tistega, ki ostane. 

Na koncu ne ostane le dokumentacija večera, temveč vizualna pripoved. Ena fotografija, en pogled, en trenutek – ki pove več, kot bi lahko povedale besede.

Preberite več: Razstava Oskarja Cergola skozi objektiv

V iskanju drobnovratnika

V iskanju drobnovratnika – naravoslovni potep skozi objektiv

V soboto, 14. marca 2026, sem se udeležil zanimivega naravoslovnega potepa z naslovom “V iskanju drobnovratnika”, ki je potekal v okolici Ravne v Košanski dolini. Dogodek je združil raziskovanje narave, biologijo in fotografijo – predvsem pa radovednost do enega najbolj zanimivih prebivalcev slovenskega podzemlja: drobnovratnika (Leptodirus hochenwartii). Potep je organiziralo Društvo Drobnovratnik, ime društva pa izhaja prav iz tega posebnega jamskega hrošča, ki ima v slovenski naravoslovni zgodovini prav posebno mesto.

Začetek pri dvorcu Ravne 
Dogodek se je začel z jutranjim zborom v Postojni, od koder smo se skupaj odpeljali proti dvorcu Ravne v Košanski dolini. Tam smo najprej spoznali nekaj zanimivosti o grofu Franzu Hohenwartu, po katerem drobnovratnik nosi tudi svoje znanstveno ime. Pod vodstvom biologa Janija Franka smo si ogledali okolico dvorca in se nato z avtomobili odpeljali do izhodišča za nadaljevanje raziskovanja. Kraški gozdovi na tem območju skrivajo številne jame, vrtače in brezna, ki so idealno okolje za življenje drobnovratnika.

Spust v kraški svet 
Ko smo se podali proti eni izmed jam, je postalo jasno, kako razgiban in skrivnosten je kraški teren. Globoke vrtače, razpoke v tleh in komaj opazni vhodi v jame nas hitro opomnijo, da je svet pod nami prav tako bogat kot tisti na površju. Spust v jamo vedno prinese poseben občutek. Tišina, vlaga in hlad ustvarijo popolnoma drugačno okolje kot v gozdu nad nami. Prav v takšnih razmerah živi drobnovratnik – majhen hrošč, ki je popolnoma prilagojen življenju v temi. In tokrat smo ga tudi dejansko našli.

Srečanje z drobnovratnikom
Drobnovratnik je izjemno majhen jamski hrošč, dolg le nekaj milimetrov. Zaradi življenja v popolni temi nima razvitega vida in je skoraj brez pigmenta. Orientira se predvsem s tipalnicami in drugimi čutili. Ko ga vidiš v živo, hitro razumeš, zakaj je ta žival tako pomembna za raziskovanje kraškega sveta. Je eden prvih opisanih jamskih organizmov na svetu in simbol začetkov speleobiologije. Najti ga v njegovem naravnem okolju je prav posebno doživetje.

Drobnovratnik skozi objektiv 
Kot fotograf sem ob tem srečanju takoj pomislil na makro fotografijo. Fotografiranje tako majhnega bitja pa ni preprosto. Drobnovratnik je velik le nekaj milimetrov, poleg tega pa se premika po neravnih kraških tleh. 

Makro fotografija v jami prinese kar nekaj izzivov:
- zelo majhna globinska ostrina
- slaba svetloba
- zahtevno ostrenje
- stabilnost fotoaparata

Takšni motivi zahtevajo veliko potrpežljivosti. Včasih je treba narediti več posnetkov, da dobiš enega, ki res pokaže detajle – dolge tipalnice, obliko telesa in strukturo okolja, po katerem se hrošč premika. Makro fotografija je pravzaprav odličen način, kako pokazati svet, ki ga s prostim očesom skoraj ne opazimo. Majhen jamski hrošč se skozi objektiv nenadoma spremeni v zanimiv in skoraj skrivnosten motiv.

Narava, ki jo pogosto spregledamo 
Potep se ni končal samo pri raziskovanju jam. Med hojo skozi gozd smo opazovali tudi prve znake pomladi, govorili o rastlinah in živalih ter o posebnostih kraškega sveta. Takšni dogodki vedno znova pokažejo, kako zanimiva je narava v naši neposredni okolici. Včasih se najbolj zanimive zgodbe skrivajo prav v najmanjših bitjih – kot je drobnovratnik, ki že skoraj dve stoletji simbolizira raziskovanje slovenskega krasa. Na koncu smo se zbrali še na turistični kmetiji v Narinah " Pri Andrejevih", kjer se je naravoslovni potep zaključil v prijetnem druženju.

Fotografija kot način opazovanja narave 
Zame je bil ta dogodek zanimiv tudi zato, ker fotografija pogosto postane orodje za opazovanje narave. Ko začneš iskati motive skozi objektiv, postaneš bolj pozoren na detajle – na majhne živali, teksture tal, svetlobo in drobne spremembe v okolju. In prav makro fotografija je tista, ki nas pogosto pripelje do odkritja sveta, ki ga drugače sploh ne bi opazili. Drobnovratnik je majhen hrošč, vendar skozi fotografijo postane simbol nečesa večjega – radovednosti, raziskovanja in spoštovanja do narave, ki nas obdaja.

Preberite več: V iskanju drobnovratnika

Nanos - fotografska pripoved kraškega velikana, Pleše in Vojkove koče

Nanos – fotografska pripoved kraškega velikana, Pleše in Vojkove koče

Nanos ni zgolj gora. Je izrazita kraška planota, ki se razteza približno 12 km v dolžino in do 6 km v širino ter predstavlja naravno ločnico med Notranjsko in Primorjem. V očeh fotografa se Nanos pokaže kot mogočna stena travnikov in apnenčastih robov – vizualna ikona, ki povezuje naravo, zgodovino in osebne doživljaje s fotografijo

Najbolj prepoznaven del Nanosa je Pleša (1262 m), ki s strmim robom proti Vipavski dolini prevzame osrednjo vlogo v panoramah in dron kompozicijah. Suhi vrh (1313 m), najvišja točka planote, ki daje občutek odprtosti in perspektive prostora. 

Zgodovinske in naravne zanimivosti 
Nanoška planota ima tudi svojo zgodbo. V antiki so jo poznali kot Ocro in jo umeščali kot pomembno mejo v rimskih komunikacijah med Jadranom in notranjostjo Balkana. Kasneje je planota postala simbol boja in identitete – na njej se je leta 1927 rodila protifašistična organizacija TIGR, pozneje pa je na njej potekala ena prvih nanoških bitk med partizani in italijansko vojsko.

Narava Nanosa skriva tudi nekaj manj znanega: na planoti obstajajo številne ledene jame in ledeniški pojavi, kjer se zaradi posebnih mikroklimatskih razmer ohranja led tudi poleti. V preteklosti so iz teh ledenih jam pridobivali led in ga prevažali vse do Trsta in še dlje

Pod robom Pleše leži Vojkova koča na Nanosu (1240 m), planinska postojanka z dolgo tradicijo odprtja že leta 1949. Ime nosi po narodnem heroju Janku Premrlu – Vojku – in je priljubljena točka za počitek tako pohodnikov kot fotografske odprave.

Praktični foto nasvet za dron posnetke Nanosa 
Ko se odpraviš nad Nanos z dronom, si predstavljaj svoja prizorišča kot filmske prizore: iskati moraš svetlobo, vodo, senco in linijo. Na tak način povežeš elemente zgodovine in pokrajine v eno kompozicijo, ki nosi občutek prostora in osebne vizije.

📸 Foto nasvet v enem odstavku:
Išči pristne svetlobne razmere ob zlati uri – ko žarki prinesejo toplo barvo in dolgomejne sence nad travnike in kraške robove. Postavi kompozicijo tako, da linije travnatih površin in apnenčastih robov vodijo gledalčevo oko proti Pleši ali Suhemu vrhu, vključuj pa drobne detajle, kot so vstop v travnike, markirane poti ali Vojkova koča kot kontrast proti veličini planote. Uporabi HDR ali panoramske posnetke, kjer je nebo dinamično, in tako izkoristi kontrast med svetlobo in senco za večjo globino. Jezik svetlobe in krajine naj sam pripoveduje zgodbo Nanosa, ne zgolj prikazuje motiv.

Nanos s svojo razgibano pokrajino, zgodovinskimi plastmi in neobičajnimi ledeniškimi pojavi ponuja fotografu nešteto priložnosti — od razgledov na Alpah, Snežniku in Furlaniji do detajlov, ki jih razkrije dron le, ko se dvigne nad površino tal. Izkoristi vsak letni čas, saj vsak nosi drugačno atmosfero svetlobe in strukturo pokrajine, ki jo lahko ujameš skozi objektiv.

Preberite več: Nanos - fotografska pripoved kraškega velikana, Pleše in Vojkove koče

53. Pustovanje Postojna 2026 – utrip tradicije, ustvarjalnosti in poguma

53. Pustovanje Postojna 2026

Pustni torek, 17. februarja 2026, je Postojno znova preobrazil v oder barv, mask in značajev. Tradicionalno 53. Pustovanje Postojna, ki ga organizira Turistično društvo Postojna v sodelovanju z Občino Postojna, se je začelo na parkirišču pri CTM – Supernova Mercator Center in se v živahni povorki zaključilo na Titovem trgu. 

Ulice so napolnile skupine društev, šol, vrtcev in posamezniki z izvirnimi, duhovitimi ter aktualnimi maskami. Posebno mesto so imele tradicionalne pustne podobe – kožuhi, rogovi, maske z izrazitimi potezami in bogato okrašeni kostumi, ki ohranjajo slovensko »šjemsko« dediščino. V objektiv so stopili tako mogočni liki z lesenimi palicami in zvonci kot barvite, skoraj fantazijske figure, prežete z detajli, teksturami in izrazito mimiko. 

Fotografiranje takšnega dogodka zahteva hiter odziv in občutek za trenutek. Najbolj prepričljive podobe nastanejo, ko stopimo bližje – širokokotni objektiv poudari izraz maske, roke, gib in energijo. Pomembno je fotografirati v višini oči ali celo nekoliko nižje, da lik deluje dominantno. Svetloba je na prostem nepredvidljiva, zato je priporočljivo uporabiti krajši čas osvetlitve (vsaj 1/500 s), da zamrznemo gibanje, ter paziti na ozadje, ki naj podpira zgodbo, ne pa odvrača pozornosti

Pustna komisija je ob zaključku podelila tri glavne in več tolažilnih nagrad, posebej pa so bile ocenjene šolske skupine. Dogodek je še enkrat pokazal, da pust v Postojni ni le zabava, temveč živ izraz skupnosti, tradicije in ustvarjalnosti – trenutek v letu, ko si mesto nadene masko, a obenem razkrije svoj pravi značaj.

Preberite več: 53. Pustovanje Postojna 2026 – utrip tradicije, ustvarjalnosti in poguma

Utrip razstave Okra v prostorih ZRC SAZU Postojna

Utrip razstave Okra v prostorih ZRC SAZU Postojna

Sredi januarja 2026 je bila v avli Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU v Postojni odprta razstava Okra, ki združuje slikarska in keramična dela domačih ustvarjalcev. Razstava je nastala v sodelovanju Likovne skupine Okra, Društva HNUM in Notranjskega muzeja Postojna, njen osrednji namen pa je vizualno povezovanje arheološke preteklosti z današnjim umetniškim izrazom. 

Ime Okra ni zgolj poimenovanje barve, temveč sega globoko v zgodovinski prostor pod Nanosom. V antičnem obdobju je izraz označeval območje in naselbino, ki je imela pomembno vlogo v času rimskih osvajanj. Prav ta zgodovinski kontekst je bil izhodišče razstave, kjer so avtorji skozi sodobne likovne pristope interpretirali najdbe, simbole in zgodbe preteklosti – od arheoloških predmetov do krajinske simbolike Nanosa. 

Otvoritev razstave in dogajanje
Otvoritev razstave je potekala v sproščenem, a vsebinsko bogatem vzdušju. Posebno vlogo je imela Polona Škodič, ki je obiskovalcem jasno in povezovalno predstavila celoten potek projekta ter sodelovanje med posameznimi akterji – od ustvarjalcev do institucij, vključenih v nastanek razstave. Glasbeno so dogodek obogatili GD Lajna in prijatelji ter vokalna skupina Semprevivum, zbrane pa je nagovorila tudi Anja Kocman, vodja Postojnske izpostave JSKD. Obiskovalci so si lahko ogledali razstavljena dela, prisluhnili glasbi in se ob neformalnem druženju pogovarjali z avtorji.  

Razstava bo na ogled do 6. februarja 2026.

Fotografije z dogodka
Fotografsko sem dogodek dokumentiral celostno – od uradnega odprtja, glasbenih nastopov, odzivov obiskovalcev, do ambientalnih posnetkov razstavnega prostora in detajlov razstavljenih del. Poseben poudarek je bil namenjen prikazu odnosa med ljudmi, prostorom in umetninami, saj prav ta interakcija najbolj jasno pokaže utrip razstave. 

Tehnični pristop k fotografiranju 
Fotografije so nastale v zahtevnih svetlobnih razmerah notranjega prostora, kjer je bilo potrebno uravnotežiti umetno razsvetljavo, ambientalno svetlobo in gibanje nastopajočih ter obiskovalcev. Uporabil sem širokokotne kadre za prikaz prostora in dogajanja ter bližje kadre za izraze, geste in detajle. Posebna pozornost je bila namenjena kontroli perspektive, barvni konsistenci in ohranjanju naravnega vzdušja brez pretirane obdelave. 

Fotografije niso zgolj dokumentarne, temveč skušajo pripovedovati zgodbo dogodka – od prvega nagovora do zadnjega pogovora ob razstavljenih delih. 

Zaključek 
Razstava Okra je lep primer, kako se lahko lokalna zgodovina, arheologija in sodobna umetnost združijo v vizualno in vsebinsko bogat dogodek. Fotografije z odprtja tako ne beležijo le razstave, temveč tudi skupnost, dialog in prostor, v katerem se preteklost in sedanjost srečata.

Preberite več: Utrip razstave Okra v prostorih ZRC SAZU Postojna