Tomaž Penko - fotografija, oblikovanje

Festival podjetništva za mlade v Cerknici

V Cerknici sem fotografiral Festival podjetništva za mlade, dogodek, ki je šolsko igrišče in zelenice ob Osnovni šoli Notranjski odred Cerknica za en dan spremenil v živahno stičišče idej, ustvarjalnosti in mladostne energije.

Na dogodku so se predstavili mladi ustvarjalci, šole, mentorji, podjetniki in različni partnerji, ki mladim pomagajo razvijati podjetniško razmišljanje. Najbolj zanimivo pri takšnih dogodkih je prav to, da se podjetništvo ne kaže samo skozi predstavitve in stojnice, ampak predvsem skozi radovednost, pogovor, sodelovanje in pogum, da mladi svoje ideje pokažejo tudi drugim.

S fotoaparatom sem spremljal dogajanje na stojnicah, delavnicah in skupnih predstavitvah. Veliko je bilo sproščenih trenutkov, pogovorov, smeha, ustvarjanja in tiste prave festivalske energije, ki jo je najlepše ujeti prav skozi reportažno fotografijo.

Pri fotografiranju dogodkov mi je vedno pomembno, da poleg samega programa ujamem tudi vzdušje. Ne samo kdo je bil tam in kaj se je dogajalo, ampak tudi občutek prostora, gibanje ljudi, odzive otrok in drobne trenutke, ki kasneje najbolje povedo zgodbo dogodka.

Festival podjetništva za mlade je pokazal, da imajo mladi veliko idej, predvsem pa dovolj poguma, da jih predstavijo. Sam sem dogodek spremljal skozi fotografsko zgodbo, nekaj utrinkov pa je zbranih v spodnji galeriji. 

Razstava Oskarja Cergola skozi objektiv

Ob obisku razstave Oskarja Cergola v galeriji Zavarovalnice Triglav v Postojni sem imel občutek, da ne spremljam zgolj kulturnega dogodka, temveč zgodbo, ki se odvija na več nivojih. Na eni strani umetnost na stenah, na drugi strani ljudje, ki jo opazujejo, in nekje vmes – trenutki, ki jih lahko ujame le fotografija. 

Prostor se je hitro napolnil. Obiskovalci so se zbrali okoli osrednjega dela galerije, kjer sta glasba in govor ustvarila prijetno, skoraj intimno vzdušje. Takšni dogodki so fotografu vedno zanimivi, ker se v istem prostoru prepletajo različne situacije – od širokih prizorov, ki pokažejo celotno dogajanje, do drobnih, skoraj neopaznih trenutkov, ki nosijo največjo težo. 

Že prvi pogled z višje perspektive je razkril dinamiko prostora. Ljudje so oblikovali naraven krog okoli nastopajočih, svetloba se je odbijala od tal, linije prostora pa so vodile pogled proti središču dogajanja. Takšni kadri niso le dokumentarni – pomagajo razumeti kontekst. Gledalcu povedo, kje smo, kaj se dogaja in kakšno energijo nosi prostor. 

A prava zgodba se je razkrila šele v bližini. 

Med vsemi prizori je najbolj izstopal trenutek, ko sem Oskarja Cergola fotografiral ob eni izmed njegovih slik. Ni šlo za klasičen portret. Šlo je za trenutek, kjer se umetnik in njegovo delo združita v eno samo vizualno pripoved. Njegov izraz je bil miren, nekoliko zadržan, a hkrati topel. V ozadju pa slika – motiv narave, svetloba in barve, ki so ustvarjale kontrast, a hkrati dopolnjevale celoto. 

Pri takšnem portretu tehnika ne sme prevladati, mora pa delovati brezhibno. Fokus na očeh, rahlo zamegljeno ozadje in uravnotežena svetloba so tisti elementi, ki omogočijo, da fotografija deluje naravno. Prav ostrina in natančen fokus sta ključna, saj brez tega fotografija izgubi svojo moč in prepričljivost. V tem primeru je bilo pomembno, da ostane pozornost na človeku, medtem ko okolje le nežno podpira zgodbo.

Poseben izziv je bila svetloba. Notranji prostori, kot je ta, vedno ponujajo mešanico različnih virov – topla umetna svetloba, ambientalni poudarki in odsevi. Namesto agresivnega poseganja z bliskavico sem se odločil ohraniti čim več naravne atmosfere prostora. Tak pristop pogosto zahteva več potrpežljivosti, vendar omogoča bolj avtentičen rezultat, kjer fotografija ne izgleda “osvetljena”, temveč doživeta. 

Dogodek je skozi večer ponujal številne drobne prizore – aplavz ob zaključku, iskren nasmeh ob predaji cvetja, kratke pogovore med obiskovalci. To so trenutki, ki jih ni mogoče režirati. Lahko jih le opaziš in ujameš. In prav ti trenutki pogosto nosijo največjo vrednost, saj dopolnjujejo širšo zgodbo dogodka. 

Ko danes pogledam fotografije, vidim več kot le razstavo. Vidim odnos med umetnikom in njegovim delom, med prostorom in ljudmi, med svetlobo in trenutkom. In prav v tem je čar fotografije dogodkov – da iz množice prizorov izlušči tistega, ki ostane. 

Na koncu ne ostane le dokumentacija večera, temveč vizualna pripoved. Ena fotografija, en pogled, en trenutek – ki pove več, kot bi lahko povedale besede.

Nanos – fotografska pripoved kraškega velikana, Pleše in Vojkove koče

Nanos ni zgolj gora. Je izrazita kraška planota, ki se razteza približno 12 km v dolžino in do 6 km v širino ter predstavlja naravno ločnico med Notranjsko in Primorjem. V očeh fotografa se Nanos pokaže kot mogočna stena travnikov in apnenčastih robov – vizualna ikona, ki povezuje naravo, zgodovino in osebne doživljaje s fotografijo. 

Najbolj prepoznaven del Nanosa je Pleša (1262 m), ki s strmim robom proti Vipavski dolini prevzame osrednjo vlogo v panoramah in dron kompozicijah. Suhi vrh (1313 m), najvišja točka planote, ki daje občutek odprtosti in perspektive prostora. 

Zgodovinske in naravne zanimivosti 
Nanoška planota ima tudi svojo zgodbo. V antiki so jo poznali kot Ocro in jo umeščali kot pomembno mejo v rimskih komunikacijah med Jadranom in notranjostjo Balkana. Kasneje je planota postala simbol boja in identitete – na njej se je leta 1927 rodila protifašistična organizacija TIGR, pozneje pa je na njej potekala ena prvih nanoških bitk med partizani in italijansko vojsko.

Narava Nanosa skriva tudi nekaj manj znanega: na planoti obstajajo številne ledene jame in ledeniški pojavi, kjer se zaradi posebnih mikroklimatskih razmer ohranja led tudi poleti. V preteklosti so iz teh ledenih jam pridobivali led in ga prevažali vse do Trsta in še dlje. 

Pod robom Pleše leži Vojkova koča na Nanosu (1240 m), planinska postojanka z dolgo tradicijo odprtja že leta 1949. Ime nosi po narodnem heroju Janku Premrlu – Vojku – in je priljubljena točka za počitek tako pohodnikov kot fotografske odprave.

Praktični foto nasvet za dron posnetke Nanosa 
Ko se odpraviš nad Nanos z dronom, si predstavljaj svoja prizorišča kot filmske prizore: iskati moraš svetlobo, vodo, senco in linijo. Na tak način povežeš elemente zgodovine in pokrajine v eno kompozicijo, ki nosi občutek prostora in osebne vizije.

📸 Foto nasvet v enem odstavku:
Išči pristne svetlobne razmere ob zlati uri – ko žarki prinesejo toplo barvo in dolgomejne sence nad travnike in kraške robove. Postavi kompozicijo tako, da linije travnatih površin in apnenčastih robov vodijo gledalčevo oko proti Pleši ali Suhemu vrhu, vključuj pa drobne detajle, kot so vstop v travnike, markirane poti ali Vojkova koča kot kontrast proti veličini planote. Uporabi HDR ali panoramske posnetke, kjer je nebo dinamično, in tako izkoristi kontrast med svetlobo in senco za večjo globino. Jezik svetlobe in krajine naj sam pripoveduje zgodbo Nanosa, ne zgolj prikazuje motiv.

Nanos s svojo razgibano pokrajino, zgodovinskimi plastmi in neobičajnimi ledeniškimi pojavi ponuja fotografu nešteto priložnosti — od razgledov na Alpah, Snežniku in Furlaniji do detajlov, ki jih razkrije dron le, ko se dvigne nad površino tal. Izkoristi vsak letni čas, saj vsak nosi drugačno atmosfero svetlobe in strukturo pokrajine, ki jo lahko ujameš skozi objektiv.